(111) Predvidena bi morala biti možnost prenosov v določenih okoliščinah, kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, dal svojo izrecno privolitev, kadar je prenos občasen in potreben zaradi pogodbe ali pravnega zahtevka, ne glede na to, ali gre za sodni postopek ali upravni ali kateri koli izvensodni postopek, vključno s postopki pred regulativnimi organi. Možnost prenosov bi morala biti predvidena tudi, kadar to zahtevajo pomembni razlogi v javnem interesu, določeni s pravom Unije ali pravom držav članic, ali kadar je prenos izveden iz registra, vzpostavljenega z zakonom in namenjenega vpogledu javnosti ali oseb z zakonitim interesom. V slednjem primeru tak prenos ne bi smel vključevati celotnih osebnih podatkov ali celotnih vrst podatkov, ki jih vsebuje register, in kadar je register namenjen vpogledu oseb, ki imajo zakoniti interes, bi bilo treba prenos opraviti samo na zahtevo teh oseb ali če bodo te osebe uporabniki, pri čemer je treba v celoti upoštevati interese in temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

(112) Ta odstopanja bi se morala uporabljati zlasti za prenose podatkov, ki so zahtevani in potrebni zaradi pomembnih razlogov javnega interesa, kot v primeru mednarodne izmenjave podatkov med organi za varstvo konkurence, davčnimi ali carinskimi upravami, med finančnimi nadzornimi organi, med službami, pristojnimi za zadeve na področju socialne varnosti ali javnega zdravstva, denimo v primeru sledenja stikov za nalezljive bolezni ali zaradi zmanjšanja in/ali odprave uporabe nedovoljenih poživil v športu. Prenos osebnih podatkov bi moral prav tako veljati za zakonitega, kadar je treba zaščititi ključni interes posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali interese življenjskega pomena za druge osebe, vključno s telesno nedotakljivostjo ali življenjem, če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni sposoben dati privolitve. Če sklepa o ustreznosti ni, se lahko v pravu Unije ali pravu držav članic zaradi pomembnih razlogov javnega interesa izrecno določijo omejitve prenosa posebnih kategorij podatkov v tretjo državo ali mednarodno organizacijo. Države članice bi morale o takšnih določbah uradno obvestiti Komisijo. Vsak prenos osebnih podatkov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki in ki fizično ali pravno ni sposoben dati privolitve, mednarodni humanitarni organizaciji, ki se opravi z namenom izvajanja naloge v skladu z Ženevskimi konvencijami ali za skladnost z mednarodnim humanitarnim pravom, ki se uporablja za oborožene spore, bi se lahko štel za potrebnega, če je v pomembnem javnem interesu ali življenjskega interesa za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

(113) Prenosi, ki jih je mogoče obravnavati kot neponavljajoče in se nanašajo le na omejeno število posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, bi lahko bili mogoči tudi zaradi nujnih zakonitih interesov upravljavca, kadar nad takimi interesi ne prevladajo interesi ali pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, in če je upravljavec ocenil vse okoliščine, povezane s prenosom podatkov. Upravljavec bi moral posebno pozornost nameniti naravi osebnih podatkov, namenu in trajanju predlaganega dejanja ali dejanj obdelave ter razmeram v državi izvora, tretji državi in končni namembni državi in določiti ustrezno zaščito za varstvo temeljnih pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi njihovih osebnih podatkov. Taki prenosi naj bi bili mogoči le v preostalih primerih, kadar ni mogoče uporabiti nobenih drugih podlag za prenos. Pri obdelavi v znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene bi bilo treba upoštevati legitimna pričakovanja družbe po obsežnejšem znanju. Upravljavec bi moral o prenosu obvestiti nadzorni organ in posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

(114) V vsakem primeru bi moral upravljavec ali obdelovalec, če Komisija ni sprejela sklepa o ustrezni ravni varstva podatkov v tretji državi, uporabiti rešitve, ki posameznikom, na katere se nanašajo osebni podatki, zagotavljajo izvršljive in učinkovite pravice glede obdelave njihovih podatkov v Uniji po prenosu teh podatkov, tako da lahko še vedno uresničujejo temeljne pravice in zaščitne ukrepe.

(115) Nekatere tretje države sprejemajo zakone, predpise in druge pravne akte, ki neposredno urejajo dejavnosti obdelave fizičnih in pravnih oseb v pristojnosti držav članic. To lahko vključuje sodbe sodišč ali odločbe upravnih organov tretjih držav, ki od upravljavca ali obdelovalca zahtevajo prenos ali razkritje osebnih podatkov, in ki ne temeljijo na mednarodnem sporazumu, kot je pogodba o medsebojni pravni pomoči, sklenjenem med tretjo državo prosilko in Unijo ali državo članico. Zunajozemeljska uporaba teh zakonov, predpisov in drugih pravnih aktov lahko krši mednarodno pravo in ovira doseganje varstva posameznikov, ki ga v Uniji zagotavlja ta uredba. Prenosi bi smeli biti dovoljeni samo, kadar so izpolnjeni pogoji iz te uredbe za prenos v tretje države. To je lahko med drugim v primeru, kadar je razkritje potrebno zaradi pomembnega javnega interesa, priznanega s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca.